O vrednotenju ljudi

Objavljeno v Drobtinice dne 17.12.2010 ob 14:59 označeno , , , ,

Včasih se sprašujem o poštenosti kakršnegakoli vrednotenja ljudi in samih sebe. V mislih imam to, kako hitro se med sabo primerjamo glede na osebne okuse, navade ali razvade, lastnosti, dosežke itn. Naštela bom nekaj primerov, ki jih v socialnih situacijah pogosto srečujem in me vsakič fascinirajo. Primorana sem precej stereotipizirati, ker drugače ne bi mogla oblikovati preglednega spiska – hkrati pa je to dokaz, da tudi sama kdaj komu naredim krivico, ko si ustvarim mnenje na podlagi določenih izjav. Pravzaprav ne poznam enega človeka, ki o drugih ne bi na nek svoj način sodil.

Ljudski predalček

1. “Tisti, ki imajo več denarja kot jaz, so si ga prislužili na goljufiv način, so pokvarjeni in prazni materialisti, ki ne poznajo pravih vrednot.”

Tipična izjava neambicioznega človeka s poklicno izobrazbo, ki se mu ne ljubi delati več, kot je potrebno za njegovo preživetje. Za svoj neuspeh krivi ostale grebatorje ali pa kapitalistično družbo, ki naj revnim ne bi dajala nobenih možnosti za napredovanje po družbeni lestvici. Apriori zanika možnost, da je bogat ali uspešen človek za svoj rezultat trdo in dolgo delal ter marsikaj tvegal. Prav tako predpostavlja, da se uspeh v javni sferi enači z nemoralno osebnostjo. Zanika, da mu karkoli zavida. Ne razmišlja o tem, kako bi lahko racionalneje porabil tisto malo denarja, kar ga ima. Raje kupi srečko za loto.

2. “Kako je lep … Gotovo ima beden karakter!”

Nesamozavestna punca, ki je privlačnejši predstavniki moškega spola nikoli ne opazijo. Na podoben način manj privlačni moški kompenzirajo nezaupanje v svojo zunanjost in poudarjajo, kako dobri so po srcu. Če jih dekle zavrne, jo obsodijo plehkosti. Še ena pogosta ženska izjava: “Kako sem lahko srečna, da nisem tako lepa/suha/bogata. Tako lahko vem, da bo z mano pravi fant, ki me bo ljubil zaradi mojega čudovitega karakterja.” Lepi ljudje so pa itak preveč vase zagledani, da bi lahko imeli kakšne druge kvalitete.

3. “Vseeno je, če je tip brez denarja in izobrazbe. Denar v ljubezni ni pomemben, izobrazba pa tudi ničesar ne pove o njegovi pameti, razgledanosti in ostalih vrlinah.”

Ja, poznam par posameznikov, ki so brez višje formalne izobrazbe (oz. so večni študenti) in so živi leksikoni. Ampak to je taka zelo miniaturna manjšina. Spet gre za pomanjkanje zaupanja v lastno vrednost in kompenziranje sprijaznjenosti zveze z nekom, ki ti prvi nameni 5 minut. Meni pa podatek o izobrazbi tega človeka pove nekaj, kar utegne biti usodnega pomena za kvaliteto partnerske zveze. Recimo, ali bova intelektualno na podobni valovni dolžini, koliko je samozaveste, discipliniran in marljiv ter kakšne so nekatere njegove vrednote. To zame ne pomeni, da je človek, ki nima delovnih navad in ne zna najbolje z denarjem, kakorkoli ’slabši’ ter da sem jaz več vredna, ampak preprosto ni primeren zame in z njim v razmerju ne bi mogla uspešno ter zadovoljno shajati.

4. “Če nisi ljubosumen, nimaš zares rad.”

Ogromne buče. Od ljubosumnih in posesivnih ljudi raje bežim. Preveč slabih izkušenj in premalo primerkov, ki bi svojo ljubosumnost hoteli brzdati.

5. “Depresija ni bolezen, ampak lenoba. Samo sebi se smiliš in hočeš zbujati pozornost.”

Žalostno, da kaj takega slišim tudi od tistih, ki se imajo za bolj inteligentne. Nesposobnost razumevanja tistega, kar sam nisi izkusil. Res pa je, da se iz depresije brez trdega dela ni mogoče pobrati. Nekateri ne vedo, da obstaja razlika med klinično depresijo in potrtim, ‘depresivnim’ počutjem. Bolezen običajno traja vsaj mesece ali leta, počutje ure ali dneve.

6. “Lahko ima doktorat, ampak pogovarjat se pa ne moreš z njim.”

Hm, mogoče zato, ker imata bolj malo skupnega? En razlog je lahko, da ni najbolj družabna oseba in je bolj neroden v small-talk komunikaciji (sploh z ženskami), ampak to nima dosti veze z izobrazbo, še manj pa je to dober argument, da izobrazba nima nobenega pomena. Drugi razlog je lahko, da se punca, ki to izjavi, ne zna pogovarjat o drugem kot o modi, kužkih in morju. Matr moraš bit beden, da kljub doktoratu ne moreš navdušeno obvladat teh področij.

Elitistični predalček

1. “Višjo vrednost ima kvalitetno preživljanje prostega časa.”

Branje knjig je po tej logiki več vredno od gledanja televizije ali igranja računalniških iger, saj je potrebno več koncentracije (knjige sicer poveličujejo tudi razni tehnofobi ali branilci ‘pravih’ vrednot, ki mislijo, da tv in računalniške vsebine ljudi ‘pokvarijo’). Več je vredno tudi preživljanje časa v naravi – le-ta ima pogosto nek božanski brezmadežni status. Kakorkoli, pametno je imeti neko mero. Vseeno je prosti čas namenjen sprostitvi, ki jo človek nujno potrebuje za normalno funkcioniranje. Morda se kdo lahko sprosti ob branju zapletenih filozofskih del, večina pa bo potrebovala kakšen manj intelektualno zahteven način.

2. “Ženske, ki nakupujejo kupe oblek, čevljev in ličil so trapaste. Kul pa je imeti zbirko sci-fi knjig, jazzovskih plošč, filmskih klasikov, vintage predmetov ali najnovejših gadgetov.”

Jaz tu ne vidim nobene razlike. Vsak ima neko strast, s katero okrašuje svojo identiteto. V vseh primerih gre za kopičenje stvari, ki niso potrebne za preživetje, a imajo za to osebo velik simbolični pomen. Vsakemu svoje.

3. “I don’t blend in. I stand out.”

Ljudje, ki imajo druge za konformne ovce in so ponosni na svoje ‘nekonvencionalno’ obnašanje. Ker pozornosti ne morejo zbujati z izjemnim intelektom/talentom/dosežkom, se ven mečejo z drznim oblačenjem, frizurami, pirsi in bitchy poviševanjem glasu.

4. “FDV ni faks. Naravoslovje ima višjo vrednost kot družboslovje.”

Ubogi FDV se ima za svoj sloves zahvaliti 1) študentom, ki se niso vpisali iz želje po znanju, 2) profesorjem, ki premalo zahtevajo ali se jim ne ljubi spremeniti izpitnih vprašanj izpred desetih let, 3) prevelikemu številu vpisnih mest, 4) splošnemu statusu družboslovja. Tudi sama menim, da je naravoslovje intelektualno zahtevnejše, a to ne pomeni, da imajo pravico do študija samo tisti, ki imajo višji IQ ali bolj razvito sposobnost logičnega razmišljanja. Če bi štekala matematiko, kemijo in fiziko, bi šla študirat medicino ali računalništvo. A žal nimam te sreče. Tudi družboslovci po duši so na tem svetu, kaj naj z njimi? Glede na nezaposljivost dotičnega kadra se vsekakor strinjam, da bi bilo treba drastično zmanjšati število vpisnih mest. Profesorji bi morali od študentov zahtevati resno študiranje. Žal se pri marsikaterem predmetu prelahko pride skozi. Torej, mest bi moralo biti (največ) toliko, kot je tistih, ki jih ta študij resnično zanima (in dejansko študirajo). Itak vsak, ki se vpiše na družboslovni faks, ve, da se bo moral za zaposlitev sam znajti. Mar nisem v tem odstavku nekoliko kontradiktorna? Ko sem rekla, da imajo pravico do študija tudi manj inteligentni, sem to mislila do določene mere. Ker se mi 1) zdi nesmiselno, da se na faksu muči nekdo, ki mu gre tovrstno učenje težko in 2) ima gotovo kakšno svoje področje, na katerem lahko uspe oz. je zadovoljen (ker naj uspeh ne bi bil vrednota za vsakogar).

Ko sem že pri faksu – moram se it učit. Bom seznam dopolnila še drugič.

  • Share/Bookmark