To čudovito življenje – NOT!

Objavljeno v Film dne 17.01.2009 ob 19:39 označeno , , , ,

Pred časom sem si končno ogledala domnevno mojstrovino Čudovito življenje (It’s a Wonderful Life, 1946) in moram priznati, da je v meni pustila močan vtis – ker me je tako spravljala ob živce. George Bailey (James Stewart) je poslovnež z veselo družinico, ki je zaradi spleta hudo neprijetnih okoliščin odločen storiti samomor. Otroci in žena molijo zanj, tam gori jih slišijo in na Zemljo pošljejo angela drugega reda, ki bi si rad prislužil krila (LOL). Angel si najprej ogleda ključne dogodke v Georgeovem življenju, potem pa skoči dol in prične s prepričevanjem – seveda uspešno (čeprav se je moral pošteno namučiti). Sicer zgodba kot taka čisto solidna, če upoštevamo, da gre za družinski božični film, a je tako polna klišejev in stereotipov, da sem se skoraj začela zaletavati z glavo v zid.

- Ekstremno dobri in zli liki. Na eni strani sta Bailey in njegova žena, ki sta pripravljena žrtvovati lastne medene tedne, da meščani iz Baileyeve sposojevalnice v kriznem trenutku lahko dvignejo denar (na koncu filma je ta dobrota sicer poplačana, ampak je takšen zaključek tako zelo pravljičen in privlečen za lase, da lahko reagiraš zgolj v stilu WTF?). Na drugi strani imamo mega zlobnega bogataša Potterja, ki je Baileyev tekmec. Je utelešenje absolutnega zla, skoraj tako kot v mehiških nadaljevankah. Torej cheap trick, da Bailey v gledalcu vzbudi simpatijo, si le-ta ves čas filma želi, da bi mu uspevalo itd. Tej želji je ob koncu filma seveda zadoščeno (sicer to ne bi bilo čudovito življenje). Uspeh filma je tako v klasični mitološki zgradbi (dobro:zlo), ki je v ljudskih krogih od nekdaj uspevala.

- Promoviranje absolutne dobrote – na trenutke sem mislila, da gledam film o Jezusu. Popularna kultura opeva biblične vrednote, ki so še vedno ključne vrednote sodobnega, domnevno skorumpiranega sveta. V čem je problem? Zaradi takih filmov kup ljudi verjame v neko kvazi notranjo lepoto, v to, da bosta brezpogojna ljubezen in dobrota poplačana (če ne na tem svetu pa v naslednjem življenju) ter da je treba druge postavljat na prvo mesto, sebe šele na drugo. In potem se folk znova in znova čudi, kako jih vsi izkoriščajo ter kako pokvarjen in demoraliziran je ta svet. Poleg propagiranja romantične ljubezni je forsiranje vrednot drugo največje zlo popularne kulture. In v čem je uspeh? Ljudje vedno hrepenimo po tistem, kar v resničnem življenju ne moremo doživeti (ker svet z brezpogojno dobrim pač ne bi funkcioniral), z gledanjem takih filmov pa dobimo za dve uri možnost, da se naše želje prek filmskih junakov uresničijo. In potem si rečemo: “oh, kako lep filmček”.

- Stereotipi. Npr. butasta blondinka in pametna rjavolaska.

- Glavna oz. edina ženska legitimna naloga: poročiti se in imeti kup otrok. Ko angel Baileyu prikazuje, kakšno bi bilo življenje brez njega, ga le-ta vpraša, kaj se je zgodilo z njegovo ženo Mary. Angel mu odgovori, da noče vedeti, George pa vztraja in angel popusti. Pričakovala sem, da bo zaradi njegovega ovinkarjenja šlo za nekaj hudo sramotnega, da bo najmanj kurba. In kaj se je z njo zgodilo? Pripravljeni? Postala je stara devica. Kakšna sramota! Kar sledi, je en skupek stereotipov o ženskah, ki se ne poročijo. Mary vidimo kot knjižničarko, nosi očala, je neprivlačno oblečena, ima spete lase, sklonjeno glavo – nasploh popolnoma asocialna in grozna. Dejansko me je tole s staro devico v filmu najbolj presenetilo in nasmejalo.

- Zaključek. Kljub preočitnim stereotipom in dogajanjem, za katere se zavedamo, da niso realna (too good to be true) je film dosegel visoko popularnost med množicami (na lestvici IMDB top filmov je npr. na 31. mestu). Tudi če bi dejansko bilo možno, da nam angel pokaže, kakšno bi bilo življenje brez nas, depresivnega človeka to žal ne bi prepričalo (sploh pa povpečni ljudje drugim ne rešujejo življenj in žensk pred tem, da bi postale stare device). Bailey je bil pač izjemen človek. Tak, kot jih lahko proizvede le domišljija. Kakorkoli, kljub temu, da sem se ves film zaradi bedastoč tolkla po glavi, so se mi ob ključnem prizoru ponovne združitve orosile oči. Tako pač deluje čustveni mehanizem in očitno so naša čustva in podzavest dovolj butasta, da nasedejo takšnim psihološkim prijemom. Racionalno zavedanje, da je vse skupaj skrajno neresnično, nesmiselno in polno pretiravanj, ni dovolj močno, da bi ustavilo čustveni mehanizem, ki ga je film sprožil. Bolj kot karkoli drugega me je ob ogledu razjezilo to, da sem tudi sama podlegla tem manipulacijam. :P Tako da – Frank Capra – job well done.

Wonderful Life

  • Share/Bookmark