Arhiv za kategorijo 'Film'

“30/30″ 4. dan: Randi v čajnici

Objavljeno v Film, Oh ta moda dne 12.02.2011 ob 00:43 označeno , , , ,

Po super toplih dnevih je sprehajalce po Ljubljani kar konkretno razpihal veter … zato se je več kot prilegel topel čaj. ;)

Zvečer pa filmska klasika Laura. Moj najljubši film noir. <3

  • Share/Bookmark

Skrivnost

Objavljeno v Film dne 14.04.2009 ob 23:00 označeno , , ,

Ogledala sem si The Secret, dokumentarec, ki je sledil istoimenski knjižni uspešnici. To je bila precej čudna izkušnja. Ker gre za dokaj opevano stvaritev, sem kljub predsodkom pričakovala, da bo do neke mere vžgala tudi pri meni. Po ogledu nisem mogla verjet, da temu dejansko kdo verjame. Saj ne rečem, če ta skupek ’skrivnostnih’ teorij selektivno seciraš, lahko resnično iz filma potegneš kaj pozitivnega in koristnega. Ampak ravno to, da je osrednja teorija Skrivnosti precej neverjetna, je njen minus. Če bi si new age samooklicani filozofi, ki se s Skrivnostjo ukvarjajo, izmislili kaj bolj prizemljenemu človeku doumljivega, bi bila skrivnost morda celo uspešna.

Za kaj pravzaprav gre? Avtorji predpostavljajo, da je bila izjemno uspešnim in vplivnim zgodovinskim osebnostim znana t. i. skrivnost, ki jih je pripeljala do uspeha. V središču tega verovanja je “zakon privlačnosti”, ki se meni zdi bolj ali manj nerealen. V praksi se moramo najprej zavedati neke želje, recimo, da bi radi imeli milijon dolarjev. Ko si to želimo, si moramo živo predstavljati, kaj vse bi počeli in kako bi uživali, ko bi to imeli. Odmisliti moramo vsakršne dvome, ovreči slabo voljo, ki jo povzroči neimetje tega milijona in se povsem usmeriti v počutje, v kakršnem bomo potem. Tu se vmeša ta neverjetni zakon privlačnosti. Naša trdna želja naj bi vesolju poslala nekakšne signale in posledično bi se vse okolje prilagajalo našim željam. Mi sami naj bi takorekoč privlačili ta milijon. Kot je videti v dokumentarnem filmu, naj bi milijonček do nas prišel sam od sebe, le želeti si moramo dovolj močno. Ampak FFS, saj ne moremo obogateti s tako pasivno držo! Za tole bo treba pošteno zavihat rokave, saj denar ne pada ravno z neba. Saj ne rečem, če pozitivno razmišljaš, si bolj motiviran, bolj privlačen in lažje dosegaš cilje, ampak dokumentarec tega ne omenja. Jst verjamem, da če bi si zadala cilj tako obogatet in se držala enega dobrega načrta, bi bilo dejansko veliko možnosti, da mi uspe. Predstavljati si, kako se kopaš v banji denarja zame ni aktivno doseganje ciljev in nenazdanje me misel na to tudi ne bi osrečila, ker nisem materialistična po duhu (kar me pravzaprav večkrat tepe).

Ko smo že pri denarju – v dokumentarcu o Skrivnosti je le-ta odločno v ospredju. Veliko je govora o materialnih dobrinah v takšni in drugačni obliki, medtem ko so odnosi, zdravje in podobne vrednote precej v ozadju (pravzaprav imam občutek, da so tam bolj kot nujno zlo, da si avtorji operejo roke). Film največ časa nameni prikazovanju ljudi, ki uživajo v materialnem razkošju … ta užitek je prikazan na eni strani superiorno, na drugi pristno, kot da gre za nekaj najbolj naravnega. IMO gre tukaj za kapitalizem in poveličevanje materializma par excellence. Avtorji gledalcem, ki jih hitro očara sleherni razsvetljenski bulšit, pod krinko pozitivnega razmišljanja skorajda vsiljujejo željo po bogastvu in zapravljanju. Srečni bomo očitno šele, če bomo imeli tri hiše in pet jaht. Vse ostalo je drugotnega pomena. Diši po kakšni svetovni zaroti? Tako daleč ne bom šla, čeprav se zdijo nameni avtorjev nekoliko sumljivi. Veličastna Skrivnost ni pravzaprav nič drugega kot še en vpliven medij, ki se trdno prepleta z nitmi kapitalistične mreže. Če že prostovoljno posegam po medijih, si raje preberem naslednjo številko Cosmopolitana, kot da si pogledam še en tak navdihujoč ‘dokumentarec’ – bom vsaj izvedela, kako partnerja pripeljati do nepozabnega orgazma.

Verjamem, da vera oz. pozitivno razmišljanje gore premika in celo spodbujam priročnike, ki ponujajo uspešne strategije pri doseganju osebne sreče. Nihče pa me ne bo prepričal, da mi bo vesolje na pogoltne signale odgovorilo tako, da mi bo zjutraj na dvorišče dostavilo nov Audi.

money

  • Share/Bookmark

To čudovito življenje – NOT!

Objavljeno v Film dne 17.01.2009 ob 19:39 označeno , , , ,

Pred časom sem si končno ogledala domnevno mojstrovino Čudovito življenje (It’s a Wonderful Life, 1946) in moram priznati, da je v meni pustila močan vtis – ker me je tako spravljala ob živce. George Bailey (James Stewart) je poslovnež z veselo družinico, ki je zaradi spleta hudo neprijetnih okoliščin odločen storiti samomor. Otroci in žena molijo zanj, tam gori jih slišijo in na Zemljo pošljejo angela drugega reda, ki bi si rad prislužil krila (LOL). Angel si najprej ogleda ključne dogodke v Georgeovem življenju, potem pa skoči dol in prične s prepričevanjem – seveda uspešno (čeprav se je moral pošteno namučiti). Sicer zgodba kot taka čisto solidna, če upoštevamo, da gre za družinski božični film, a je tako polna klišejev in stereotipov, da sem se skoraj začela zaletavati z glavo v zid.

- Ekstremno dobri in zli liki. Na eni strani sta Bailey in njegova žena, ki sta pripravljena žrtvovati lastne medene tedne, da meščani iz Baileyeve sposojevalnice v kriznem trenutku lahko dvignejo denar (na koncu filma je ta dobrota sicer poplačana, ampak je takšen zaključek tako zelo pravljičen in privlečen za lase, da lahko reagiraš zgolj v stilu WTF?). Na drugi strani imamo mega zlobnega bogataša Potterja, ki je Baileyev tekmec. Je utelešenje absolutnega zla, skoraj tako kot v mehiških nadaljevankah. Torej cheap trick, da Bailey v gledalcu vzbudi simpatijo, si le-ta ves čas filma želi, da bi mu uspevalo itd. Tej želji je ob koncu filma seveda zadoščeno (sicer to ne bi bilo čudovito življenje). Uspeh filma je tako v klasični mitološki zgradbi (dobro:zlo), ki je v ljudskih krogih od nekdaj uspevala.

- Promoviranje absolutne dobrote – na trenutke sem mislila, da gledam film o Jezusu. Popularna kultura opeva biblične vrednote, ki so še vedno ključne vrednote sodobnega, domnevno skorumpiranega sveta. V čem je problem? Zaradi takih filmov kup ljudi verjame v neko kvazi notranjo lepoto, v to, da bosta brezpogojna ljubezen in dobrota poplačana (če ne na tem svetu pa v naslednjem življenju) ter da je treba druge postavljat na prvo mesto, sebe šele na drugo. In potem se folk znova in znova čudi, kako jih vsi izkoriščajo ter kako pokvarjen in demoraliziran je ta svet. Poleg propagiranja romantične ljubezni je forsiranje vrednot drugo največje zlo popularne kulture. In v čem je uspeh? Ljudje vedno hrepenimo po tistem, kar v resničnem življenju ne moremo doživeti (ker svet z brezpogojno dobrim pač ne bi funkcioniral), z gledanjem takih filmov pa dobimo za dve uri možnost, da se naše želje prek filmskih junakov uresničijo. In potem si rečemo: “oh, kako lep filmček”.

- Stereotipi. Npr. butasta blondinka in pametna rjavolaska.

- Glavna oz. edina ženska legitimna naloga: poročiti se in imeti kup otrok. Ko angel Baileyu prikazuje, kakšno bi bilo življenje brez njega, ga le-ta vpraša, kaj se je zgodilo z njegovo ženo Mary. Angel mu odgovori, da noče vedeti, George pa vztraja in angel popusti. Pričakovala sem, da bo zaradi njegovega ovinkarjenja šlo za nekaj hudo sramotnega, da bo najmanj kurba. In kaj se je z njo zgodilo? Pripravljeni? Postala je stara devica. Kakšna sramota! Kar sledi, je en skupek stereotipov o ženskah, ki se ne poročijo. Mary vidimo kot knjižničarko, nosi očala, je neprivlačno oblečena, ima spete lase, sklonjeno glavo – nasploh popolnoma asocialna in grozna. Dejansko me je tole s staro devico v filmu najbolj presenetilo in nasmejalo.

- Zaključek. Kljub preočitnim stereotipom in dogajanjem, za katere se zavedamo, da niso realna (too good to be true) je film dosegel visoko popularnost med množicami (na lestvici IMDB top filmov je npr. na 31. mestu). Tudi če bi dejansko bilo možno, da nam angel pokaže, kakšno bi bilo življenje brez nas, depresivnega človeka to žal ne bi prepričalo (sploh pa povpečni ljudje drugim ne rešujejo življenj in žensk pred tem, da bi postale stare device). Bailey je bil pač izjemen človek. Tak, kot jih lahko proizvede le domišljija. Kakorkoli, kljub temu, da sem se ves film zaradi bedastoč tolkla po glavi, so se mi ob ključnem prizoru ponovne združitve orosile oči. Tako pač deluje čustveni mehanizem in očitno so naša čustva in podzavest dovolj butasta, da nasedejo takšnim psihološkim prijemom. Racionalno zavedanje, da je vse skupaj skrajno neresnično, nesmiselno in polno pretiravanj, ni dovolj močno, da bi ustavilo čustveni mehanizem, ki ga je film sprožil. Bolj kot karkoli drugega me je ob ogledu razjezilo to, da sem tudi sama podlegla tem manipulacijam. :P Tako da – Frank Capra – job well done.

Wonderful Life

  • Share/Bookmark

Hočem sobo z razgledom

Objavljeno v Film dne 7.01.2009 ob 18:11 označeno , , , , ,

Ne maram turistov. Ne maram jih do te mere, da so se mi priskutila sama potovanja, ki sem jih nekoč oboževala. Ne maram več hodit na Metelkovo in podobna mesta, ker je veliko možnosti, da se družbi pridružijo kakšni nadebudni študenti, ki jim naša deželica predstavlja vmesno postajališče, na katerega bodo prej ko slej pozabili. Nekoč sem se znašla v pogovoru z nekimi Italijani – metalci, ki niso poznali (ali pa so samo kdaj bežno slišali za) Fellinija, Bertoluccija ali Rossellinija. Potem pa naj se človek čudi, če pol njihovega naroda ne ve, kje je Slovenija.

Sodeč po filmu Soba z razgledom (James Ivory, 1985), se turisti v zadnjem stoletju niso dosti spremenili, le da jih je zaradi globalizacije sedaj več, medtem ko je bil turizem včasih primarno namenjen višjemu sloju. Vedno se najdejo nadležni stereotipni turisti, npr. taki, ki hočejo v čimkrajšem času videti vse znamenitosti, nakupiti čimgrše praholovce, prijeti za vsako joško, ki prinaša srečo in se fotografirati pred vsako stavbo, ki jo moraš imeti v albumu, sicer bi bilo enako, kot da bi sploh ne bil potoval. Potem so taki, ki jim grejo taki turisti na živce, in hočejo biti sami nekaj posebnega: fotografirajo se na manj znanih mestih in skušajo  doživeti tamkajšnjo kulturo skozi oči naturščikov ter na sploh biti ne-turisti. Sama sem včasih spadala v skupino tistih, katerim je potovanje predstavljalo predvsem beg od težav, s katerimi se je potrebno soočati v domačem kraju. Ni mi bilo pomembno, kam sem šla in kaj sem videla – samo da sem šla od doma. Podoben motiv za potovanje je imela Lucy Honeychurch (Helena Bonham Carter), ki je nemudoma hotela oditi na dolgo potovanje zaradi bega pred odločitvijo romantičnega značaja. Neodločnost je, če stereotipiziram, izrazito ženska lastnost. Ko se ženska znajde pred neko odločitvijo, okleva v neskončnost, ali pa zapaničari in stori kaj neumnega. Večkrat se izkaže, da je moški deus ex machina, ki jo strezni ali se odloči namesto nje, saj bolj kot ženska sama ve, kaj ženske hočejo (sicer ponavadi vejo tudi same, a si pred resnico zatiskajo oči). Lucy je sicer punca, ki je zelo odločna in samozavestna, a ko pride do izbiranja svojega princa, izgubi glavo. George Emerson, ki je zaljubljen vanjo (tudi ona vanj, a tega ‘ne ve’), se mora takorekoč postaviti na trepalnice (jo dvakrat nesramno poljubiti – samo predstavljajte si, kakšno tveganje je to zanj – in ji pripraviti streznitveno pridigo), medtem ko njej ni treba skriviti niti lasu, da bi si pridobila njegovo naklonjenost. Celo holivudske romantične komedije so napredovale do te mere, da se mora glavna junakinja malo pred koncem filma malce potruditi za svojega princa na belem konju, ki se ji je cel film metal pod noge. Soba z razgledom je tako izrazito žensko romantičen, ki na prvi pogled poje visoko pesem ženskam, na drugi pogled pa se iz njih pravzaprav norčuje, saj so moški tisti, ki v filmu razmišljajo.

Najbolj očitna prispodoba v filmu Soba z razgledom se skriva že v samem naslovu, ki namiguje na omejenost visokega sloja in bedaškost turizma. Na samem začetku spoznamo Lucy in njeno sestrično (legendarna Maggie Smith), ki ugotovita, da sta v hotelu v prestolnici italijanske umetnosti dobili sobo brez razgleda (omg). Oče in sin Emerson prijazno ponudita zamenjavo sob, saj je njima vseeno, če nimata razgleda. Tako George metaforično odpre razgled v Lucyjinem življenju, hkrati pa film spet pokaže, kako so moški manj bedasti od žensk, saj jim postavitev hotelske sobe ni tako življenjsko pomembna.

Sicer je Soba z razgledom prav prijetna romantična komedija/drama z izredno fotografijo in prelepo kostumografijo. Pripovedna tehnika in izpeljava karakterjev sta več kot zadovoljivi, vendar pa film v meni ni zbudil romantičnih občutij (kar je verjetno primarni namen romantičnih filmov). Morda je krivo, da mi je bil George preveč antipatičen, da bi si želela, da bi Lucy zapustila svojega zaročenca in se prepustila strastnemu snubcu. Film ‘dvigne’ nekaj odličnih prizorov, od katerih je daleč najbolj zabaven tisti, pri katerem se skupinica moških odloči za golo kopanje v lokalni mlaki (*slin slin*). Vsekakor Soba z razgledom zagotavlja lahkoten in prijeten ogled.

  • Share/Bookmark

Reci “viski”!

Objavljeno v Film dne 5.01.2009 ob 18:51

Po slanem pršutu sem morala žejo pogasiti z Viskijem (2004), južnoameriškim filmom o malih ljudeh. Jacobo ima majhno, zastarelo tovarno nogavic, kjer je delo popolnoma pusto in rutinsko. Ko izve, da ga bo po dolgih letih obiskal mlajši brat Herman, zaprosi Marto, zvesto zaposlenko, da se v naslednjih dneh izdaja za njegovo ženo. Skupaj si privoščijo krajši dopust, na katerem Marta spozna, da je življenje še kaj drugega kot dolgočasno čakanje na smrt.

Jacobo in Marta sta zelo osamljena in nedružabna človeka – tako osamljena, da se postavi vprašanje, ali je za prekinitev njune asocialnosti že prepozno. Čeprav samota navadno ni nekaj, kar bi si človek želel, pri nedružabnih ljudeh postane nekakšno zatočišče, ki ga je težko zapustiti. Glavna protagonista se istočasno soočita z možnostjo izbire med samoto in ne-samoto, a se vsak drugače odloči. Osamljenost je do te mere postala del Jacoba, da mu nič ne pride več do živega, medtem ko Marta odkrije, da krepitev medosebnih odnosov v njej prebudi igrivo in mladostno dekle. Naturščica Mirella Pascual jo je tako dobro odigrala, da je sprememba na njenem obrazu videti kot nenadna pomladitev za vsaj deset let. Ko se Herman vrne domov, se Jacobovo življenje vrne na stare tire, odprt konec pa namigne, da se Marta odloči za življenjsko spremembo.

Vzdušje je večji del filma mračno in trpko, z izjemo Marte, ki s svojo preprostostjo in toplino razsvetljuje monotonost bratov in je hkrati med njima edina vez ter zadnja priložnost za obuditev dolgo zakopanih odnosov. K mračnosti pripomore še skrbno izbrano zakulisje (tovarna z zastarelimi stroji, pokvarjeno osvetljavo, starinsko in skromno opremljeno stanovanje, hotel opremljen v socialističnem slogu …), ki odraža sodobno stanje Urugvaja (nekoč uspešna dežela v prozvodnji, danes nazaduje).

‘Viski’ je beseda, ki jo Urugvajčani izgovorijo, ko se fotografirajo. V filmu je malo izgovorjenih besed, veliko se pove z nebesednimi gestami, kadar pa že govorijo, gre večinoma za vljudnostne fraze. Viski tako pokaže, kako pomembni so pogovori med ljudmi, ne glede na predmet pogovora. Marta se sramežljivo trudi s small talk-om, ki vzbudi simpatijo pri Hermanu in naključnih sogovornikih, Jacobo pa se vztrajno zavija v molk, saj ugodje samotnega in rutinskega življenja pri njem odtehta poskus potencialno rodovitnega tveganja pri izhodu iz depresivnega stanja. Nasprotno je Marta moralna zmagovalka, ki izkoristi pomembno življenjsko priložnost.

Film, ki bo predvsem očaral ljubitelje bratov Kaurismaki.

  • Share/Bookmark

Pršut, pršut

Objavljeno v Film dne 4.01.2009 ob 20:09

Pršut, pršut, pršut … tako mi je dober, da bi ga lahko jedla vsak dan. Film Pršut, pršut (Bigas Luna, 1992) pa ni dovolj dober, da bi si ga želela pogledati še kdaj. Gre za dokaj nenavadno romantično komedijo, ki meji na črno komedijo absurda. Po vzoru Almodovarja in Bunuela je film poln bizarnosti, erotike in preočitnega ter nesmiselnega simbolizma, ki skupaj tvorijo neprepričljivo celoto.

Takrat 18-letna (in hudo seksi!) Penélope Cruz igra Silvio, hči prostitutke in šiviljo v tovarni spodnjega perila, ki jo oplodi José Luis, sin lastnika tovarne. Zaljubljeni par se zaroči, a fantova mati temu odločno nasprotuje. Tako Raúlu, enemu od manekenov za spodnjice, ki je med drugim dostavljalec pršuta in wanna be bikoborec, plača, da zapelje Silvio. Slednjega igra Javier Bardem, ki smo ga lani skupaj s Cruzovo gledali v zrelejši komediji Ljubezen v Barceloni. Zapletati se začne, ko se Luisova mati zaljubi v Raúla, prav tako pa se vanj zaljubi tudi Silvia.

Gonilna sila filma Pršut, pršut je strast. Največkrat gre skozi želodec (pršut, česen) ali vaginalno odprtino, včasih pa rezultira v mačistično divjanje, ki lahko povzroči celo smrt. Je rdeča nit vseh ljubezenskih trikotnikov, ki vključujejo tudi ojdipov (sesanje prsi, seks s starejšo žensko) in elektrin kompleks (Silviina namerna pasivnost ob osvajanju Luisovega očeta). Vse prepletajoče zmešnjave sestavljajo vulgarnejšo različico komedije tipa Matiček se ženi, ki zaradi nerazvitih karakterjev pogrne na celi črti. Glavni junaki se ves čas obnašajo tako, kot da jih pri odločitvah dejansko vodi strast, medtem ko jim razuma očitno primanjkuje. Silvia je denimo noro zaljubljena v svojega fanta, potem pa kar naenkrat ugotovi, da ljubi Raúla – kot da bi bila ljubezen enostavno in intenzivno čustvo, pri katerem poljubno preklapljaš med različnimi osebami ter med ljubiti in ne ljubiti. Podobno je Raúl prepričan, da ljubi Silvio, a le pogled na prsi Luisove matere (oz. njeno denarnico) je dovolj, da dobi neustavljivo slo po seksu tukaj in zdaj. Pravzaprav pa nihče ne ljubi nikogar, ampak vsi sledijo primitivnemu seksualnemu nagonu ter razmišljajo le takrat, ko se jim ponuja drag motor ali omara polna čevljev.

Najboljše v filmu je Penélope Cruz. Čeprav njena igra ni tako dobra kot v kasnejših filmih, je v lolita krilcih tako prikupna in seksi, da Pršut, pršut dejansko postane paša za oči. Ta črna romantična komedija je zelo lahkotna, na trenutke zabavna in izvirna, a je spodrsljajev rahlo preveč. Golote je tako za moške kot ženske oči več kot dovolj (mmm Penélopine prsi, mmm goli Bardem v borbi z bikom). Film je tako slasten kot pršut, a hkrati tako smrdljiv kot česen. Obojega je v njem nekoliko preveč.

  • Share/Bookmark