Arhiv za kategorijo 'Drobtinice'

“30/30″ Zadnji dan oblačilnega izziva

Objavljeno v Drobtinice, Oh ta moda dne 19.04.2011 ob 00:07 označeno ,

Končno. :D Naj na kratko naštejem, kar sem ugotovila skozi razvlečen mesec remiksov z oblačili:

+ za (relativno) raznoliko oblačenje ne potrebujem velike omare, pravzaprav sploh ne cele omare

+ prav tako za solidno garderobo ne potrebujem veliko denarja (večino nošenega sem nabavila za 5-20 € ali rabljeno)

+ ob menjavi sezone bom lažje naredila čistko, ker imam zdaj bolj jasno sliko o tem, kaj dejansko potrebujem in česa ne

+ posledično bom lahko trezneje opravila prihodnje nakupe (upam, da bodo tudi bolj prijetni)

+ počela sem nekaj novega, bila je zanimiva izkušnja

+ morda najpomembneje: ker sem morala preverjati, katere kombinacije sem že uporabila, sem si za to morala vzeti čas pred spanjem; tako sem se izognila potencialnim laufanjem za javnim prevozom in si lahko privoščila malo daljši (ter mirnejši) zajtrk … baje pri povprečnem človeku traja en mesec, da osvoji novo navado – in res, prišlo mi je v kri, stranski učinki pa so pozitivni

- kupiti si moram več zgornjih delov z dolgimi rokavi, ker mi jih je primanjkovalo, ko so se izgubili v kupu perila za pranje

- nekatera oblačila, ki jih nisem uvrstila na seznam, sem dejansko pogrešala

- včasih sem imela občutek, da skupaj spravljam najbolj neokusne (ali pa dolgočasne) kombinacije

- še vedno ne maram poziranja – preprosto se pri tem ne počutim pristno in me živcira misel, da dajem vtis AW-ja, tako da verjetno nikoli ne bi mogla postati true life-style bloggerka.

  • Share/Bookmark

“30/30″ 22. dan: B-day

Objavljeno v Drobtinice, Oh ta moda dne 3.04.2011 ob 12:05 označeno , ,

Če česa ne maram, so to rojstni dnevi. Moji. Saj ne rečem, sem vesela voščil, daril toliko bolj (sploh če sem broke). A kljub temu sem vsako leto na tak dan posebno potrta. Le zakaj, saj še nisem toliko stara? Odgovor bom obdržala zase, čeprav nisem povsem prepričana, da ga zares poznam. Vsekakor pa tak dan lažje preživim v družbi nekoga, ki mu lahko zaupam. “Praznovanje” je potem veliko prijetneje. ^_^

  • Share/Bookmark

“30/30″ 6. dan: Kako preživeti Valentinovo

Objavljeno v Drobtinice, Oh ta moda dne 16.02.2011 ob 00:17 označeno , , ,

Valentinovo je dan, ko najpogosteje slišimo naslednje izjave:

- Veselo Valentinovo!

- Presneti ameriški praznik trgovcev!

- Če imaš nekoga zares rad, ne rabiš Valentinovega, da mu to pokažeš. Valentinovo je lahko vsak dan!

- Forever Alone.

Bolj kot praznik izkazovanja ljubezni se meni Valentinovo zdi praznik godrnjavcev, ki navdušeno pametujejo z izražanjem svojih “izvirnih” mnenj ali izkoristijo priložnost za sproščanje gneva nad kapitalizmom. Osebno se mi to zdi nepotrebno. Če meni kaj ni všeč, mirno pustim, da gre mimo mene. Če bi me tako močno motila osladna voščila na FB, se ne bi logirala. Če bi me živciral pogled na zaljubljene pare, bi večino dneva poskusila preživeti doma. Ampak me bolj kot slednje motijo lajne “upornikov”, ki se vsako leto ponavljajo (oz. ob vsakem prazniku).

Ja, trgovci skušajo praznike izkoristiti sebi v prid. Pa kaj potem. Nihče ne sili k nakupu in daril ni potrebno kupiti. Mi je pa nekoliko hudo za fante, ki se znajdejo pred kaj-storiti dilemo. Ene punce so jezne, če ne dobijo (dovolj izvirnega) darila. Druge so jezne, če darilo dobijo (“Kaj je s tabo, jst ne praznujem takih butastih praznikov!”). Na srečo obstajajo tudi tretje, ki so vesele vsake pozornosti a se v primeru, da fant na vse skupaj pozabi, niti ne sekirajo.

Glede vsakodnevnega Valentinovega: od kod ideja, da se tisti, ki praznujejo Valentinovo, druge dni nimajo radi? Da si sicer nikoli ne naklonijo pozornosti? Meni je vseeno, če se Valentinovo praznuje ali ne, sem pa v vsakem primeru vesela, če dobim drobno darilce, pa če je to na najbolj osladen dan. Še bolj sem vesela, če lahko tak dan preživim z ljudmi (ali živalmi), ki jih imam rada. Ali pa katerikoli drugi dan. Morda bi bila 14. februarja res nekoliko potrta, če bi ga preživela v absoulutni samoti, ker gre le za dan, ki nas spomni na najbližje. Sem le socialno bitje, poleg tega pa imam rada vsak izgovor, da se domislim nečesa izven vsakodnevne rutine. Tako kot imam rada vsak izgovor za alkoholno počastitev. ;)

- majici H&M

- kapa New Yorker

- krilo 2nd hand

- broška in uhani Dali

- veselje ob prejemu klišejske vrtnice neopisljivo :D

(na sliki manjka darilo od malega bratca, ker sem ga pojedla :P )

  • Share/Bookmark

O vrednotenju ljudi

Objavljeno v Drobtinice dne 17.12.2010 ob 14:59 označeno , , , ,

Včasih se sprašujem o poštenosti kakršnegakoli vrednotenja ljudi in samih sebe. V mislih imam to, kako hitro se med sabo primerjamo glede na osebne okuse, navade ali razvade, lastnosti, dosežke itn. Naštela bom nekaj primerov, ki jih v socialnih situacijah pogosto srečujem in me vsakič fascinirajo. Primorana sem precej stereotipizirati, ker drugače ne bi mogla oblikovati preglednega spiska – hkrati pa je to dokaz, da tudi sama kdaj komu naredim krivico, ko si ustvarim mnenje na podlagi določenih izjav. Pravzaprav ne poznam enega človeka, ki o drugih ne bi na nek svoj način sodil.

Ljudski predalček

1. “Tisti, ki imajo več denarja kot jaz, so si ga prislužili na goljufiv način, so pokvarjeni in prazni materialisti, ki ne poznajo pravih vrednot.”

Tipična izjava neambicioznega človeka s poklicno izobrazbo, ki se mu ne ljubi delati več, kot je potrebno za njegovo preživetje. Za svoj neuspeh krivi ostale grebatorje ali pa kapitalistično družbo, ki naj revnim ne bi dajala nobenih možnosti za napredovanje po družbeni lestvici. Apriori zanika možnost, da je bogat ali uspešen človek za svoj rezultat trdo in dolgo delal ter marsikaj tvegal. Prav tako predpostavlja, da se uspeh v javni sferi enači z nemoralno osebnostjo. Zanika, da mu karkoli zavida. Ne razmišlja o tem, kako bi lahko racionalneje porabil tisto malo denarja, kar ga ima. Raje kupi srečko za loto.

2. “Kako je lep … Gotovo ima beden karakter!”

Nesamozavestna punca, ki je privlačnejši predstavniki moškega spola nikoli ne opazijo. Na podoben način manj privlačni moški kompenzirajo nezaupanje v svojo zunanjost in poudarjajo, kako dobri so po srcu. Če jih dekle zavrne, jo obsodijo plehkosti. Še ena pogosta ženska izjava: “Kako sem lahko srečna, da nisem tako lepa/suha/bogata. Tako lahko vem, da bo z mano pravi fant, ki me bo ljubil zaradi mojega čudovitega karakterja.” Lepi ljudje so pa itak preveč vase zagledani, da bi lahko imeli kakšne druge kvalitete.

3. “Vseeno je, če je tip brez denarja in izobrazbe. Denar v ljubezni ni pomemben, izobrazba pa tudi ničesar ne pove o njegovi pameti, razgledanosti in ostalih vrlinah.”

Ja, poznam par posameznikov, ki so brez višje formalne izobrazbe (oz. so večni študenti) in so živi leksikoni. Ampak to je taka zelo miniaturna manjšina. Spet gre za pomanjkanje zaupanja v lastno vrednost in kompenziranje sprijaznjenosti zveze z nekom, ki ti prvi nameni 5 minut. Meni pa podatek o izobrazbi tega človeka pove nekaj, kar utegne biti usodnega pomena za kvaliteto partnerske zveze. Recimo, ali bova intelektualno na podobni valovni dolžini, koliko je samozaveste, discipliniran in marljiv ter kakšne so nekatere njegove vrednote. To zame ne pomeni, da je človek, ki nima delovnih navad in ne zna najbolje z denarjem, kakorkoli ’slabši’ ter da sem jaz več vredna, ampak preprosto ni primeren zame in z njim v razmerju ne bi mogla uspešno ter zadovoljno shajati.

4. “Če nisi ljubosumen, nimaš zares rad.”

Ogromne buče. Od ljubosumnih in posesivnih ljudi raje bežim. Preveč slabih izkušenj in premalo primerkov, ki bi svojo ljubosumnost hoteli brzdati.

5. “Depresija ni bolezen, ampak lenoba. Samo sebi se smiliš in hočeš zbujati pozornost.”

Žalostno, da kaj takega slišim tudi od tistih, ki se imajo za bolj inteligentne. Nesposobnost razumevanja tistega, kar sam nisi izkusil. Res pa je, da se iz depresije brez trdega dela ni mogoče pobrati. Nekateri ne vedo, da obstaja razlika med klinično depresijo in potrtim, ‘depresivnim’ počutjem. Bolezen običajno traja vsaj mesece ali leta, počutje ure ali dneve.

6. “Lahko ima doktorat, ampak pogovarjat se pa ne moreš z njim.”

Hm, mogoče zato, ker imata bolj malo skupnega? En razlog je lahko, da ni najbolj družabna oseba in je bolj neroden v small-talk komunikaciji (sploh z ženskami), ampak to nima dosti veze z izobrazbo, še manj pa je to dober argument, da izobrazba nima nobenega pomena. Drugi razlog je lahko, da se punca, ki to izjavi, ne zna pogovarjat o drugem kot o modi, kužkih in morju. Matr moraš bit beden, da kljub doktoratu ne moreš navdušeno obvladat teh področij.

Elitistični predalček

1. “Višjo vrednost ima kvalitetno preživljanje prostega časa.”

Branje knjig je po tej logiki več vredno od gledanja televizije ali igranja računalniških iger, saj je potrebno več koncentracije (knjige sicer poveličujejo tudi razni tehnofobi ali branilci ‘pravih’ vrednot, ki mislijo, da tv in računalniške vsebine ljudi ‘pokvarijo’). Več je vredno tudi preživljanje časa v naravi – le-ta ima pogosto nek božanski brezmadežni status. Kakorkoli, pametno je imeti neko mero. Vseeno je prosti čas namenjen sprostitvi, ki jo človek nujno potrebuje za normalno funkcioniranje. Morda se kdo lahko sprosti ob branju zapletenih filozofskih del, večina pa bo potrebovala kakšen manj intelektualno zahteven način.

2. “Ženske, ki nakupujejo kupe oblek, čevljev in ličil so trapaste. Kul pa je imeti zbirko sci-fi knjig, jazzovskih plošč, filmskih klasikov, vintage predmetov ali najnovejših gadgetov.”

Jaz tu ne vidim nobene razlike. Vsak ima neko strast, s katero okrašuje svojo identiteto. V vseh primerih gre za kopičenje stvari, ki niso potrebne za preživetje, a imajo za to osebo velik simbolični pomen. Vsakemu svoje.

3. “I don’t blend in. I stand out.”

Ljudje, ki imajo druge za konformne ovce in so ponosni na svoje ‘nekonvencionalno’ obnašanje. Ker pozornosti ne morejo zbujati z izjemnim intelektom/talentom/dosežkom, se ven mečejo z drznim oblačenjem, frizurami, pirsi in bitchy poviševanjem glasu.

4. “FDV ni faks. Naravoslovje ima višjo vrednost kot družboslovje.”

Ubogi FDV se ima za svoj sloves zahvaliti 1) študentom, ki se niso vpisali iz želje po znanju, 2) profesorjem, ki premalo zahtevajo ali se jim ne ljubi spremeniti izpitnih vprašanj izpred desetih let, 3) prevelikemu številu vpisnih mest, 4) splošnemu statusu družboslovja. Tudi sama menim, da je naravoslovje intelektualno zahtevnejše, a to ne pomeni, da imajo pravico do študija samo tisti, ki imajo višji IQ ali bolj razvito sposobnost logičnega razmišljanja. Če bi štekala matematiko, kemijo in fiziko, bi šla študirat medicino ali računalništvo. A žal nimam te sreče. Tudi družboslovci po duši so na tem svetu, kaj naj z njimi? Glede na nezaposljivost dotičnega kadra se vsekakor strinjam, da bi bilo treba drastično zmanjšati število vpisnih mest. Profesorji bi morali od študentov zahtevati resno študiranje. Žal se pri marsikaterem predmetu prelahko pride skozi. Torej, mest bi moralo biti (največ) toliko, kot je tistih, ki jih ta študij resnično zanima (in dejansko študirajo). Itak vsak, ki se vpiše na družboslovni faks, ve, da se bo moral za zaposlitev sam znajti. Mar nisem v tem odstavku nekoliko kontradiktorna? Ko sem rekla, da imajo pravico do študija tudi manj inteligentni, sem to mislila do določene mere. Ker se mi 1) zdi nesmiselno, da se na faksu muči nekdo, ki mu gre tovrstno učenje težko in 2) ima gotovo kakšno svoje področje, na katerem lahko uspe oz. je zadovoljen (ker naj uspeh ne bi bil vrednota za vsakogar).

Ko sem že pri faksu – moram se it učit. Bom seznam dopolnila še drugič.

  • Share/Bookmark

Pogrešam jesen

Objavljeno v Drobtinice, Oh ta moda dne 5.12.2010 ob 00:23 označeno ,

Še ne dolgo nazaj je sonce tako žgalo na jesenski dan, da so bili dolgi rokavi v krajšem delu dneva odveč.  Zdaj pa je mrzlo, še bolj temno, sneg pa ni dovolj vzdržljiv, da bi prispeval k čarobnemu vzdušju … Zima je za marsikoga čas sezonske ’slabe volje’ (da ne bom uporabila sporne besede na D.) in žal tudi sama padem mednje – sončni žarki so zame Prozac. Najraje bi po medvedje zadremala do začetka pomladi ali pa kar do poletja, saj v vmesnem obdobju verjetno ne bom najbolj produktivna in družbeno koristna.

Spomin na nedavno preminulo jesen obujam s parimi fotkami, ki so bile posnete na en čudovit jesenski dan. <3

  • Share/Bookmark

Nova kapljica v morje

Objavljeno v Drobtinice dne 3.01.2009 ob 18:56

Nastal je nov blogec, ki ga bo kmalu po rojstvu odplavilo skupaj z drugimi dnevniki, ki jim bolj ali manj nihče ne namenja pozornosti. Zagovarjala se bom, da je v prvi vrsti pisan za dušo, mojo dušo, in da mi ni mar, če ga nihče ne bo bral. A če bi bilo slednje res, bi pisala svoje misli na papir, ki bi ga kasneje ob pitju cenenega vina obredno zažgala. Tako nekako so se končali vsi moji dosedanji poskusi pisanja dnevnika v obdobju pubertete. Jezo odraščajočega sem bruhala na papir, ki je nekaj časa miroval, ob vnovičnem prebiranju pa povzročil slabost v želodcu. Namen mojega pisanja blogca je v prisotnosti Drugega, ki ga želim očarati, se mu izpovedati ali ga okregati, ne glede na to, ali se bo poosebil v dejanskem bralcu, saj je dovolj, da Drugi JE. Če bi mi bilo popolnoma vseeno za mnenja drugih, bi po svetu hodila v pižami in s kosmatimi nogami, ker pa mi je le delno vseeno, se oblečem v približno dostojna oblačila in občasno celo naličim – ali pa tudi ne, ker sem pač naturščica. Ravno zato bo moj dnevnik lepši in boljši, kot če bi bil zgolj nakracan na papir. Tukaj se moja prva objava konča, jaz pa se grem naličit za svojega viteza.

  • Share/Bookmark